Hrup kotaljenja avtomobilskih pnevmatik je pri višjih hitrostih prevladujoč vir hrupa cestnega prometa, zato je zniževanje emisije tega hrupa z izbiro »tišjih« voznih površin s stališča obremenjevanja okolja zelo učinkovito, in sicer kot samostojni ukrep ali v kombinaciji z drugimi ukrepi protihrupne zaščite (konstrukcije ZPH, zvočna izolirnost fasad).

Za ovrednotenje vpliva vrste vozne površine na emisijo hrupa cestnega prometa se uporabljata predvsem dve standardizirani merilni metodi, ki se med seboj dopolnjujeta, in sicer SPB metoda (hrup mimovozečih vozil) ter CPX metoda (meritev emisije hrupa kotaljenja pnevmatik pri kolesu). V prispevku je podan kratek opis obeh metod ter njuna uporabnost, pri čemer so poudarjene nekatere njune prednosti, pa tudi slabosti. SPB metoda meritev se izkaže primernejša za klasifikacijo voznih površin s stališča emisije hrupa, CPX metoda pa je primernejša za razvoj »tišjih« vrst voznih površin, potrjevanje skladnosti voznih površin z zahtevanimi lastnostmi ter za monitoring cestnega omrežja s stališča emisije hrupa zaradi kotaljenja pnevmatik. V kolikor se izvaja le ena od obeh vrst meritev, ima zaradi reprezentativnosti prednost SPB metoda meritev.

Razširjena predstavitev v pdf obliki